Ojej, Mici, sredi poletja gnojno grlo se pa sliši kot božja kazen;)) Malo za šalo. Verjamem, da boš to hitro odgnala od sebe.
Saj niti za pet minut nisem nikoli podvomila v to, da ne bi bilo ok. Nasprotno, zdi se mi tako ok, da bi rada že končala ali vsaj pospešila tole zdravljenje, ker imam še tooliko nerealiziranih idej in nedoseženih ciljev. Ja, saj vem.. zvenim nestrpno, ampak komaj čakam, da bom o raku govorila samo še v preteklem času. Če samo pomislim, da me čaka še ..koliko že?... obsevanj.. in to vsak dan.. ojoj.. Z veseljem bi kar preskočila ta del 'scenarija'. Zato pravim, da moram možgane spet naštelat ... in se sprijaznit s tem, da bom še nekaj časa ujeta v kolesje zdravljenja.
Kar se hrane tiče, pa ne verjamem več v kakšne dolgoročne učinke. Vsaj dvajset let sem veliko delala na tem. V trgovinah z zdravo hrano sem pustila celo premoženje, pri kmetih kupovala neškropljene pridelke, uporabljala samo kvalitetna olja (sploh niso poceni), sledila smernicam zdravega prehranjevanja... in solila pamet sestri, ki je deset let starejša od mene, ima 10 kil preveč (jaz niti pol kile), o kakšni zdravi hrani pa niti ne razmišlja, kaj šele, da bi se s tem obremenjevala. Zdaj se počutim precej neumno, ker sem jaz zbolela, ona pa je, kljub vsem kiksom- zdrava 60-letnica. Še stresa ji ne manjka, ker ima že dvajset let moža na invalidskem vozičku (po prometni nesreči) in sama skrbi zanj... meni je pa 'vse k riti prinešeno'.
Vse je za nekaj dobro, pravijo ... morda bom čez deset let znala povedati, v čem je (bila) dobrota tega trenutka;)) Morda tudi v tem, da sem se začela prehranjevati po nasvetu strokovnjakov na OI, kar pa ni ravno v skladu s tistim, kar preberemo v člankih o zdravi hrani v medijih in še manj s tistim, kar priporočajo nekateri 'strokovnjaki', ki znajo ozdraviti rakave bolnike. Kot sem napisala..čez deset let poročam;))
Saj niti za pet minut nisem nikoli podvomila v to, da ne bi bilo ok. Nasprotno, zdi se mi tako ok, da bi rada že končala ali vsaj pospešila tole zdravljenje, ker imam še tooliko nerealiziranih idej in nedoseženih ciljev. Ja, saj vem.. zvenim nestrpno, ampak komaj čakam, da bom o raku govorila samo še v preteklem času. Če samo pomislim, da me čaka še ..koliko že?... obsevanj.. in to vsak dan.. ojoj.. Z veseljem bi kar preskočila ta del 'scenarija'. Zato pravim, da moram možgane spet naštelat ... in se sprijaznit s tem, da bom še nekaj časa ujeta v kolesje zdravljenja.
Kar se hrane tiče, pa ne verjamem več v kakšne dolgoročne učinke. Vsaj dvajset let sem veliko delala na tem. V trgovinah z zdravo hrano sem pustila celo premoženje, pri kmetih kupovala neškropljene pridelke, uporabljala samo kvalitetna olja (sploh niso poceni), sledila smernicam zdravega prehranjevanja... in solila pamet sestri, ki je deset let starejša od mene, ima 10 kil preveč (jaz niti pol kile), o kakšni zdravi hrani pa niti ne razmišlja, kaj šele, da bi se s tem obremenjevala. Zdaj se počutim precej neumno, ker sem jaz zbolela, ona pa je, kljub vsem kiksom- zdrava 60-letnica. Še stresa ji ne manjka, ker ima že dvajset let moža na invalidskem vozičku (po prometni nesreči) in sama skrbi zanj... meni je pa 'vse k riti prinešeno'.
Vse je za nekaj dobro, pravijo ... morda bom čez deset let znala povedati, v čem je (bila) dobrota tega trenutka;)) Morda tudi v tem, da sem se začela prehranjevati po nasvetu strokovnjakov na OI, kar pa ni ravno v skladu s tistim, kar preberemo v člankih o zdravi hrani v medijih in še manj s tistim, kar priporočajo nekateri 'strokovnjaki', ki znajo ozdraviti rakave bolnike. Kot sem napisala..čez deset let poročam;))