Pozdravljeni,
pred kratkim sem izvedela, da ima 64-letni oče neozdravljivega raka pljuč z metastazami na kosteh in mozgu in ... je življenje postala ena nočna mora brez konca in kraja :( Zdravi se s kemoterapijo na Golniku. Iskala sem po internetu, kam bi se lahko šla pogovorit s kakšnim strokovnjakom in preprosto ne vem, kaj naj naredim, koga naj pokličem, kam naj se obrnem. Sem iz Ljubljane. V družini se o tem ne moremo pogovarjati (niti nasplošno o tem kaj šele konstruktivno), ker se očitno noben noče s tem soočit. Saj se tudi jaz nočem, ampak občutek, da bom umrla od samega hudega, je preprosto preveč. Mislim, da si en pred drugim sploh noben ne dovoli, da bi priznal, da mu je hudo oz. da je očetovo zdravstveno stanje tako hudo. Razumem, da je treba bit v oporo in se trudim po najboljših močeh, ampak kam to vodi, me skrbi, včasih se mi zdi, da bom umrla od samega hudega :( Ne morem delat v službi, ne jest, ne spat, imam napade panike,...Pomoje bi se mogla s kom pogovoriti v tej hudi stiski, s strokovnjakom. Prosim za nasvet, kam se lahko obrnim. Če je možno, brez psihiatrov, ker ne mislim jemati antidepresivov, kar se mi zdi, da jih hočejo uvesti čimprej, še preden vprašajo za tvoje ime. Poleg tega moja osebna zdravnica ni ok, drugače bi šla že do nje. Ravno tako odpadejo plačljivi psihoterapevti. Verjetno kje obstaja nekdo, ki ti za takšno pomoč, ne bo zaračunal....
Hvala za odgovor in pomoč,
Mo.
pred kratkim sem izvedela, da ima 64-letni oče neozdravljivega raka pljuč z metastazami na kosteh in mozgu in ... je življenje postala ena nočna mora brez konca in kraja :( Zdravi se s kemoterapijo na Golniku. Iskala sem po internetu, kam bi se lahko šla pogovorit s kakšnim strokovnjakom in preprosto ne vem, kaj naj naredim, koga naj pokličem, kam naj se obrnem. Sem iz Ljubljane. V družini se o tem ne moremo pogovarjati (niti nasplošno o tem kaj šele konstruktivno), ker se očitno noben noče s tem soočit. Saj se tudi jaz nočem, ampak občutek, da bom umrla od samega hudega, je preprosto preveč. Mislim, da si en pred drugim sploh noben ne dovoli, da bi priznal, da mu je hudo oz. da je očetovo zdravstveno stanje tako hudo. Razumem, da je treba bit v oporo in se trudim po najboljših močeh, ampak kam to vodi, me skrbi, včasih se mi zdi, da bom umrla od samega hudega :( Ne morem delat v službi, ne jest, ne spat, imam napade panike,...Pomoje bi se mogla s kom pogovoriti v tej hudi stiski, s strokovnjakom. Prosim za nasvet, kam se lahko obrnim. Če je možno, brez psihiatrov, ker ne mislim jemati antidepresivov, kar se mi zdi, da jih hočejo uvesti čimprej, še preden vprašajo za tvoje ime. Poleg tega moja osebna zdravnica ni ok, drugače bi šla že do nje. Ravno tako odpadejo plačljivi psihoterapevti. Verjetno kje obstaja nekdo, ki ti za takšno pomoč, ne bo zaračunal....
Hvala za odgovor in pomoč,
Mo.